Moje življenje

Ime mi je Cita. Rodila sem se 17. maja 1922 v obdobju med obema svetovnima vojnama v domači hiši na Ustju pri Ajdovščini, hišna številka 32, materi Johani Krapenc, rojeni Žvokelj 20. februarja 1887.
Po pripovedovanju matere mi je življenje dala po napornem dnevu, ko se je vrnila iz Ajdovščine, kamor je vsako jutro z vozičkom vozila mleko svojim strankam. Ime mi je izbral duhovnik z Dolenjskega, ki je takrat služboval na Ustju. Bila sem krščena in moje krstno ime je Alojzija. Z mamo Johano sestro Marijo (rojeno 19. oktobra 1915) ter bratoma Francem (rojenim 14. februarja 1917) in Lojzetom (rojenim 5. decembra 1919) smo živeli v skromni hiši v središču vasi Ustje.
Oče Franc se je rodil 29. novembra 1885. Bil je priučen zidar, zidarska dela pa je opravljal v Ajdovščini. Po delu je delal na kmetiji, bil je bister, premišljen in odločen človek. Veliko je bral, bil zelo vedoželjen, vendar ni bil pretirano družaben. Prijateljeval je le z vaškim duhovnikom. Udeleževal se je tekmovanj iz hitrosti in natančnosti košenja trave in večkrat je prejel prvo nagrado.
Mama je bila iz premožne kmečke družine. Njena mati je umrla pri porodu, oče se je poročil še dvakrat, vendar sta tudi ti dve ženi zaradi bolezni mladi umrli. Mama je zato že od otroštva dalje morala veliko delati tako doma kot na kmetiji. V Ajdovščini je imela znanko iz družine Bratina, ki se je poročila na Občine pri Trstu, kjer sta z možem imela gostilno. Z mamo, ki ji je bilo takrat petindvajset let, sta se dogovorili, da ji pride pomagat. Mama je povabilo sprejela in odšla služit.
Delala je razna dela, pomagala v kuhinji, stregla goste, pospravljala sobe, likala in šivala. Tam je ostala dve leti. Po vrnitvi se je kmalu poročila in se iz sosednje hiše preselila v hišo na številki 32, kjer je živela z možem in taščo. Po pripovedovanju moje matere so živeli složno, mamo je motilo le to, da je z denarjem upravljala moževa mati in ne ona kot žena. Ker se ji to ni zdelo prav in tega ni uspela rešiti, se je vrnila na svoj dom. Bila je noseča s sestro Marijo. Mamin oče je živel sam, zato mu je njena vrnitev in pomoč prišla zelo prav. Ostala pa je le nekaj mesecev, veliko razmišljala in se odločila, da se vrne k možu. Moj oče je bil njene vrnitve vesel, povedal pa ji je, da je od doma ni nikoli poslal in je zato ne bi šel nikoli iskat.
Oče je leta 1917 služil v avstrijski vojski v Rusiji in se leta 1918 vrnil domov bolan, zbolel je za kostno tuberkulozo. Leta 1921 se je rodil brat Stanko, ki je živel le en dan. Oče je umrl 21. septembra 1921. Mama je ostala sama s tremi majhnimi otroki, v sebi pa je nosila mene.
Živeli smo skromno. Imeli smo nekaj živine in malo zemlje, ki jo je mati z veliko skrbnostjo obdelovala. Vsako jutro je na Ustju in Uhanjah zbirala pomolzeno mleko in ga z vozičkom peljala v Ajdovščino. Odjemalci mleka so živeli v stavbah, ki jih še danes Ajdovci imenujejo Babnik in Fabriške hiše. Za nas otroke je skrbela očetova mati, ki je živela z nami. Mama je po pokojnem očetu prejemala majhno pokojnino.
Očetova mati je umrla septembra 1924, 27. decembra istega leta pa se je rodila moja polsestra Jožefa Žvokelj. Mama je garala od jutra do večera, pa nas je kljub temu težko preživljala. Bila je drobna ženica, a žilava, vztrajna in zelo ponosna. Otroci smo obiskovali obvezno šolo na Ustju, kjer je poučevala učiteljica iz Sicilije. Pouk je bil v italijanskem jeziku, slovensko pa smo govorili doma in v cerkvi.
Otroci smo rasli, potrebe so bile iz dneva v dan večje, zato je mati prosila duhovnika za pomoč. Svetoval ji je, naj gre v Ajdovščino k učiteljici, gospe Šelj, ki ji je sestavila prošnjo za pomoč vojnim sirotam v italijanskem jeziku. Naslovila jo je na prefekturo v Gorici (najvišji upravni urad v provinci Julijska krajina – Venezia Giulia).
Prošnji so v zelo kratkem času ugodili. Ugotovili so, da je moja starost primerna za šolanje v zavodu v Tradatah. Že 1. septembra 1932 me je socialna delavka iz Gorice odpeljala v zavod v Tradate, provinca Varese, kjer sem preživela pet let. Sprejela me je pomočnica predstojnice in lastnice zavoda gospa Giudita Baio. Pozneje sem izvedela, da je bila predstojnica gospa Giulia Arnigazzi zelo bogata in razočarana v ljubezni. Imela je dovolj denarja, da je kupila graščino in jo podarila redu redovnic Canossiane. Bila je mogočna ženska, imela je svojo razkošno rezidenco v drugem nadstropju in videli smo jo lahko le enkrat letno, ko je imela rojstni dan. Tedaj se je v razkošni beli pelerini iz hermelina pokazala na balkonu, nas pozdravljala in nam metala čokoladne bombone. Spominjam se, kako ponižujoče se mi je zdelo, da bi te bombone pobirala in jedla.
Njena pomočnica, ki je bila tudi upravnica zavoda, je bila visoko izobražena, organizirana, sposobna in zelo stroga ženska. Zahtevala je red in disciplino, odstopanj ni bilo, saj so v nasprotnem primeru sledile kazni.
Nas otroke so za prekrške kaznovali tako, da so nas prikrajšali za odhod na znameniti sejem v Milano, ki je bil za nas poseben dogodek. Sejem je bil enkrat letno in sicer v mesecu aprilu. Odšli smo zgodaj zjutraj in se vrnili pozno zvečer. Vstop je bil za nas prost, ogledovali smo si razne novosti, spremljala in razlagala nam je redovnica Elena Brandinali. S seboj smo imeli kosilo, pijačo in sadje. Spominjam se, da sem se enkrat na sejmu izgubila. Bila sem skupaj s prijateljicama Angelico in Elviro in ogledovale smo si paviljon ogledal. Prostor je bil z vseh strani in še po sredini iz samih ogledal. Zazdelo se ti je, da si v labirintu, kjer ni izhoda. Bilo je prekrasno in pravljično. Ko smo se zavedale, da nismo več v skupini, smo začele jokati in prosile za pomoč. Po zvočnikih so naznanili izgubljene otoke in gospa Brandinali nas je prišla iskat. Ni nas kregala, niti kaznovala. Objela nas je in bila presrečna, da nas je našla. Elena Brandinali, redovnica in profesorica, ki je bila velika prijateljica gospe Baio in njeno pravo nasprotje, nas je poučevala matematiko in italijanski jezik. Nanjo imam najlepše spomine. Vzljubila me je, dala mi je veliko topline in včasih se mi je zdelo, da sem imela celo kakšen privilegij. Razumela je mojo stisko, saj sem bila brez očeta in daleč proč od svojega doma. V zavodu sem opravila tudi en zakrament, šla sem k birmi. Redovnica gospa Brandinali mi je postala botra. Njena vez se je potem še bolj utrdila. Pozneje je izstopila iz redovniške službe, se poročila v Milano in imela sina. Bila je plemenita ženska in z njo sem do njene smrti vzdrževala stike.
Zavod, ki sem ga prej že imenovala graščina, je bil na ogromnem posestvu z veliko kmetijo, sadovnjakom, vinogradom in parkom. Nahajal se je na manjši vzpetini. Bil je obdan z obzidjem, na sredini je stal visok stolp povezan z večnadstropnimi stavbami. Iz vhoda v stavbo si prišel na prostorno dvorišče in prekrasno urejen park. Urejali so ga poklicni vrtnarji in botaniki. Spominjam se, da so bila v njem posejana različna drevesa, okrasni grmi in nasadi cvetja. Pretirana urejenost ti je dajala velik občutek spoštovanja in seveda tudi strahu.
Vso hrano so pridelali doma. Imeli so veliko hlapcev, ki so obdelovali zemljo in skrbeli za živino. Pomagale pa so jim tudi manj izobražene redovnice. Prostori v zavodu so bili strogo stanovsko ločeni. Posebej so bili prostori, kjer so živele starejše bogate gospe, ki so zavodu zapuščale premoženja v zameno za oskrbo do smrti.
V stavbi smo imeli šolo, manjšo bolnišnico in cerkev. Bilo je ogromno sob, hodnikov, stopnišč, knjižnic, jedilnic, kuhinj, pralnic, likalnic, … Vsa dela so bila strogo razdeljena in nadzorovana.
Otroci smo živeli ločeno, v prenovljenem delu graščine. Soba, kjer sem prebivala jaz in še pet deklet iste starosti, je bila prostorna s prekrasnim razgledom na širšo okolico. Skozi okno smo lahko opazovale ogromno kmetijo in velik drevored veličastnih, nekaj sto let starih orehov in kostanjev. Ker je bila stara zgradba zelo hladna, so bila tla tlakovana z zidaki. Z menoj v sobi sta bili dvojčici Angelica in Elvira, vojni siroti iz Cuzana Milanina (kraj blizu Milana), Rosana Moretti iz Milana, imen dveh deklet pa se ne spominjam več. S omenjenimi tremi dekleti sem se veliko družila, z Angelico, ki je poročena v Milanu, še danes prijateljujem.
V zavodu smo vstajali ob šestih in prvo jutranje opravilo je bila molitev. V zimskih mesecih, v novembru, decembru in januarju smo pred zajtrkom dobivali ribje olje, da bi nas obvarovali rahitisa. Po zajtrku smo redno opravljale obvezna opravila, ki so se mesečno menjavala. Pomivale smo posodo, čistile sobe, cerkev in stopnišča ter likale. Potem smo imeli obvezen pouk. Po kosilu smo imeli eno uro prosto. Popoldne smo imeli razne krožke: ročna dela, pevski zbor, dramski krožek, športne aktivnosti in drugo.
V zavodu so služili tudi s prirejanjem občasnih prireditev (glasbenih in gledaliških) ob velikih praznikih z bogatim kulturnim programom za širšo okolico ter s prisostvovanjem otrok na pogrebih bogatih ljudi. Po krožkih smo imeli obvezno učenje. Večerja je bila ob šestih. Po večerji smo se učile šivanja, krpale smo nogavice in spodnje perilo. Ob devetih smo se odpravile k počitku.
Oblačila so bila uniformirana. Vsa dekleta smo nosila črne halje z belimi škrobljenimi ovratniki. Poleti smo za ven oblačile tanke črno bele kariraste kostime, jopič in plisirano krilo ter bele bluze. Obute smo bile v lahke čevlje z zaponko. Pozimi pa smo nosile volnena krila z usnjenimi pasovi in puloverje ter temno modre volnene plašče in pokrivala, na nogah pa smo nosile visoke usnjene čevlje.
Dolgočasja nismo poznale, saj je bil naš dan poln aktivnosti in prijetnih doživetij.
Veselile smo se praznikov, ko smo od države prejemale pakete z oblačili, igračami in sladkarijami.
Po enem letu bivanja v zavodu me je poleti obiskala mama. Na prefekturi v Gorici je dobila brezplačno vozovnico za vlak in se brez znanja italijanskega jezika odpravila v Tradate. Namen je imela ostati le nekaj dni. Z mamo so naju namestili v bolnišnici, kjer so imeli proste sobe. Spominjam se, da je mama imela gnojno vnetje za nohtom. Čisto slučajno je to opazil zdravnik, ki je obiskal bolnišnico in ji vnetje pozdravil. Z mamo sva bili skupaj osem dni. Veliko sva se sprehajali po parku in drevoredu, si ogledovali zavod. Moja botra je prebila z nama veliko časa. Vozila naju je ven iz zavoda na oglede mesta. Kolikor mi je bilo lepo, ko je mama prišla, toliko mi je bilo hudo, ko je odhajala. Tudi mami je bilo težko, vendar pa je bila pomirjena, ker sem se v zavodu imela dobro in ko je videla, da botra skrbi zame.
Naslednje leto poleti me je za tri dni obiskal brat Lojze. Tudi on je dobil brezplačno vozovnico. Bila sem ga zelo vesela. Namestili so ga v sobo za goste. Spremljala in vodila naju je moja botra.
Po treh letih bivanja v zavodu sem odšla domov na poletne počitnice. Iskat me je prišla socialna delavka iz Gorice in me z vlakom odpeljala do Gorice, od tu pa z avtomobilom na Ustje. V zavodu sem za na pot dobila kovček z oblačili, spodnjim perilom, nogavicami in obuvalom. Na sebi sem imela obleko umazano roza barve, na glavi pa iste barve klobuček iz svile. Prihoda domov sem se zelo veselila. Tudi domači so me lepo pričakali in z njimi sem preživela dva meseca. Konec avgusta je prišla pome socialna delavka in me odpeljala nazaj v zavod.
Z mamo sva si redno dopisovali, tako sem bila na tekočem, kaj se dogaja doma, mama pa, kaj se dogaja z mano.
Četrto leto je spet prišla na obisk mama, brez nje mi je bilo hudo, zavedala pa sem se, da moram končati osnovno šolo in ostati še eno leto.
Po končani osnovni šoli bi v zavodu lahko še ostala in se izučila poklica, pa sem se odločila drugače. Dobila sem spričevalo in se vrnila domov. Moje ocene iz vseh predmetov so bile zelo dobre, zato so mi na upravnem uradu v Gorici svetovali, naj obiskujem vzgojiteljsko šolo v Gorici. V Gorici sem se šolala tri leta in vse počitnice preživljala doma na Ustju. Pri osemnajstih letih nisem bila več upravičena do pomoči države, zato sem se morala znajti. Imela sem srečo, dobila sem še zadnjo pomoč, ček, s katerim sem si lahko v Gorici nakupila najnujnejša oblačila.

Comments